Kdo je bil sploh Anton (češko Antonin) Chráska?

Rodil se je 3. oktobra 1868 v Horní Radechoví blizu Náchoda na vzhodnem Češkem v tkalski družini. Z dvanajstimi leti se je začel učiti tkalstva, takrat je tudi doživel spreobrnjenje. Pri enaindvajsetih se je odločil za teološki študij. Od 1889 do 1893 je študiral teologijo v Neukirchnu v Vestfaliji, Od 1893 do 1895 pa v Glasgowu na Škotskem. Potrjeno je, da se je na obeh ustanovah zelo dobro naučil biblično grščino in hebrejščino.

Leta 1897 se je poročil. Z ženo Pavlino sta se istega leta preselila v Ljubljano, naslednje leto v Maribor, leta 1899 pa v Česke Budĕjovice. Na Slovensko je prišel z namenom, da bi misijonaril med Slovenci. Leta 1900 je bil v Budĕjovicah ordiniran za pridigarja svobodne reformirane cerkve, ki se danes imenuje Církev brátrska.

Od leta 1904 do 1922 je živel z družino v Ljubljani, nakar se je vrnil v domovino. Umrl je 15. marca 1953 v Novem Mĕstu na Metují, kjer je tudi pokopan.

Njegovo misijonarsko delo na Slovenskem ni rodilo večjih rezultatov. Najpomembnejša stvar, ki jo je opravil, je bil prevod Svetega pisma. Prevod je opravil za Britansko in inozemsko biblično družbo. Najprej je prevedel in izdal Novo zavezo, ki je izšla v Ljubljani leta 1908. Nato se je lotil še Stare zaveze, tako da je izdal celotno Sveto pismo leta 1914. Prevod nosi naslov Sveto pismo Starega in Novega zakona. V podnaslovu stoji: Stari zakon po hebrejskem, Novi po grškem izvirniku. Pri prevajanju so mu pomagali Milan Jaklič, Anton Mikuš in Fran Govekar.

To je druga in doslej zadnja slovenska protestantska izdaja celotnega Svetega pisma. Po drugi svetovni vojni je izdal na Češkem še popravljeni Novi zakon, pripravil pa je tudi jezikovno posodobljen prevod celotnega Svetega pisma, ki pa ni izšel.

Nasprotniki so se na vse načine trudili, da bi omalovaževali Chráskov prevod Svetega pisma. Chráska je bil sploh za rimskokatoliške kroge enfant terrible, zato so razvili mit, češ, da ni prevajal iz izvirnih jezikov, ker da ni obvladal hebrejščine in grščine. Daniel Brkič je v svoji doktorski raziskavi dodobra zrušil ta mit in dokazal, da je Chráska oba jezika dobro obvladal in prevajal iz njih. Eden izmed Chráskovih talentov je bil sposobnost za učenje tujih jezikov. Dokazal ga je večkrat: ko se je šel šolat v Nemčijo, se je v kratkem času naučil nemško, že v Nemčiji se je naučil nekaj angleščine, da je lahko nadaljeval študij v Glasgowu, ob prihodu na Slovensko se je hitro naučil slovenščine in se drznil lotiti prevajanja Svetega pisma. In njegovi prevodi so bili odlično ocenjeni, tako, da jih je Britanska in inozemska biblična družba tudi izdala ter založila. Preden je to storila, je pridobila mnenja izvedencev.

Chrásku je dajal večjo veljavo slovenski liberalni tabor (npr. France Kidrič), rimskokatoliški pa se mu je najrajši izmikal. V krogih katoliških biblicistov in prevajalcev mu šele danes priznavajo večjo veljavo (Jože Krašovec, Gorazd Kocijančič).

Danes ima njegov prevod starinsko patino. To mu daje poseben čar, zato ga mnogi še vedno nadvse radi prebirajo, podobno kot mnogi angleško govoreči kristjani radi berejo Prevod kralja Jakoba (King James Version) iz 17. stoletja. Slovenski kristjani reformacijske dediščine smo lahko hvaležni Bogu, ki je položil na srce Antonu Chrásku breme za naš narod, da nas je oskrbel s prevodom Svetega pisma, ki je zelo kvaliteten in še danes razumljiv.

Vir: Daniel Brkič, Anton Chráska med Slovenci