Ob stoletnici Chráskovega prevoda Svetega pisma (1914–2014)

Dr. Daniel Brkič

Primož Trubar, slovenski Luther, naš »Kolumb« slovenskega knjižnega jezika in slovenske zavesti, prvi slovenski Evropejec in prvi evropski Slovenec, je pravnost za gmajn jezik našel v Pismu apostola Pavla Rimljanom 14,11, kjer je zapisano, da bo vsak jezik slavil Boga. Trubarju je to pomenilo, da bo dobrosrčno ljudstvo odslej Boga slavilo tudi v slovenskem jeziku, zato je baronu Ivanu Ungnadu napisal, da »odkar svet stoji, se to nikdar ni zgodilo …«

Stoletja kasneje je Trubarjevo vizijo z enako vnemo nadaljeval Antonin Chráska, prevajalec Svetega pisma v slovenski jezik, čigar poslanstvu pa smem pripisati navedek iz Apostolskih del 2,8, kjer je zapisano: »Kako, da jih slišimo vsak v svojem materinem jeziku?« Prepričan sem, da glede Chráska, ki je prišel k nam kot tujec nadaljevat Trubarjevo in Dalmatinovo poslanstvo, še kako velja znana izjava Franza Rosenzweiga: »Vsak prevod je mesijansko dejanje, ki prinaša odrešenje bližje.«

Spominske obletnice obeležujejo pomembna družbena dejanja in dogodke, s katerimi ohranjamo zgodovinski spomin z namenom iskanja resnice. Letos praznujemo stoletnico Chráskovega prevoda in izida celotnega Svetega pisma (1914–2014). Tako imenovana »Cháskova Biblija« je monumentalno delo (Nova zaveza 1908, Stara zaveza 1914), saj je do danes doživela šestnajst ponatisov, kar kaže na izredno priljubljenost njegovega prevoda. Chráskova Biblija ima zaradi starinske patine poseben čar, zato lahko njegov prevod primerjamo z verzijo Biblije, ki nosi ime angleškega kralja Jakoba I. iz leta 1611, znane kot King James Version, in angleško govorečim kristjanom pomeni isto kot nam Chráskov prevod. Chráskova Biblija diha svetost in čistost, neopisljivo navdihnjenost, ki se vedno znova na svež način živo dotika bralčevega srca. Gre za cenjeno in spoštovano mojstrovino odličnosti, ki je nastajala ob Chráskovi molitvi, ko je kleče prosil Boga za milost in pomoč pri tem vzvišenem poslanstvu. Chráska je z Božjo pomočjo v tem prevodu naredil vse, kar se s hebrejskimi in z grškimi izrazi da narediti, kot rad ob takih prilikah pove prof. Richard G. Moulton. Zato velja Chráskova Biblija za veliko Biblijo, ki danes združuje Slovence in svet. On je naredil vse, kar je lahko, naša naloga pa je, da Sveto pismo beremo.

Anton Chráska (1868–1953), češki misijonar, biblicist, publicist, teolog, pridigar, pisec, pesnik in prevajalec slovenskega Svetega pisma, je od leta 1896 do 1922 (s krajšo prekinitvijo) deloval med Slovenci kot osrednja osebnost protestantizma. Rojen je bil v Horní Radechoví na Češkem, v družini svobodne »reformovane evangelicke češke Církve«, teološko pa se je izobraževal na Nemškem in na Škotskem, kjer se je med ostalim zelo dobro naučil nemščine, angleščine ter svetopisemske grščine in hebrejščine. Leta 1893 je uspešno končal štiriletno šolanje v Neukirchnu (Nemčija), kjer se je med drugim dobro naučil grščine in hebrejščine. Tam je bil kot redni študent vpisan pod številko 293. Od tam je šel študirat teologijo na Teološki inštitut združene svobodne škotske Cerkve v Glasgowu, kjer sta bili grščina in hebrejščina odločilna predmeta.Njegovi še živeči sorodniki so potrdili, da je vsako jutro redno bral Sveto pismo v hebrejščini in v grščini. Bil je poročen in je imel enajst otrok.

Zakaj je Chráska sploh prišel na tedanje slovensko ozemlje? Po marčni revoluciji leta 1848 so se začeli razvijati češko-slovenski odnosi. Dunajski proglas slovanskih deputacij bratom Slovencem so podpisali tudi Čehi, na slovanskem kongresu v Pragi pa so slovenski zastopniki podprli idejo Zedinjene Slovenije. Takrat je pri nas veljalo geslo: »Učimo se od Čehov!« Karlova univerza je tako postala vabljiva tudi za slovenske študente. Chráska je prišel s Slovenci prvič v stik v času šolanja na Nemškem, kjer se je v Porurju srečal s slovenskimi ekonomskimi izseljenci, rudarji, v Ljubljano pa se je preselil z družino zato, da bi med Slovenci obnovil Trubarjevo reformacijsko gibanje 16. stoletja.

Napisal, prevedel in izdal je okoli štirideset bibliografskih enot v slovenskem in češkem jeziku ter mnoge teološke članke. Izdajal in urejal je časopis »Blagovestnik« (1905–1914) in »Veselo poročilo otrokom«. Njegovo pomembno delo je tudi slovenska pesmarica »Hvalite Gospoda«.

Chráska je prvi, ki je slovensko Novo zavezo prevajal po izvirnem tekstno-kritičnem besedilu, saj je njegov predhodnik Stritar prevajal po predlogi Textus Receptus (l. 1516). Chráska omenja, da je uporabljal grško tekstno-kritično besedilo evangeličanskega teologa in orientalista Eberharda Nestleja, ki je prvič izšlo leta 1898. Prav tako je Chráska prevajal Staro zavezo iz hebrejskega izvirnika, saj Stritar hebrejščine ni obvladal. Ugledna Britanska in inozemska biblična družba (British and Foreign Bible Society) mu zagotovo ne bi zaupala prevajanja Biblije brez ustreznega znanja. Tudi njegove teološke razprave, Biblické studie, v katerih navaja in razlaga grške izraze, to potrjujejo. Njegov sin Pavel Chráska, ki je bil doktor filozofije in teolog ter vodja svetopisemske družbe Česká biblická práce v Kutni Hori, se je večkrat odpeljal k očetu, velikemu poznavalcu grščine, da bi ga vprašal za nasvet, kako naj bi prevedli določene grške besede v češčino, ko so pripravljali revidirano izdajo češke Kralicke biblije (J. Chyba, Stručný životopis mého učitele z pražske biblické školy Jednoty českobratrské Antonína Chrásky, 3). Chrásku so zaradi dobrega znanja grščine ponudili tudi mesto predavatelja v bogoslovni šoli v Angliji (J. Chyba, n. d., 2).

Chráskovo Sveto pismo iz leta 1914 je tudi prvo po Dalmatinu, ki je izšlo kot celota v eni knjigi. Prav tako je Chráska prvi, ki je pripravil z referencami opremljeno Sveto pismo Stare in Nove zaveze po vzoru češke Kralicke Biblije, a so bili baje Chráskovi rokopisni popravki (pole) celotnega Svetega pisma uničeni pri bombardiranju Beograda, leta 1941. To je omenil tudi Chráskov sin Robert Chráska (R. Chráska, Antonin Cháska, kazatel Slova Božiho, 3), a o tem vnovič potekajo dodatne raziskave znotraj arhivov UBS (United Bible Societies) in BFBS (British and Foreign Bible Society). Slovenci smo takšno Sveto pismo, opremljeno z referencami, dobili šele leta 1996 (Slovenski standardni prevod).

Chráska je na Slovenskem deloval 26 let, a ni zapustil vidnejših sledi. Je bil žrtev tedanjega predkoncilskega, neekumenskega okolja in političnih razmer? Morda. Vsekakor je bil tudi žrtev nevarnih mednacionalnih slovensko-nemških razmer. V svojem misijonskem poslanstvu se je ves čas zavzemal za ustanovitev slovenske protestantske Cerkve, zato se je branil, da nima nobene zveze z nemškim gibanjem »Proč od Rima« (Los von Rom Bewegung). Leta 1899 je zapisal: »Nekateri Slovenci so izrazili željo, da bi se vršila slovenska propoved v evangeličanski cerkvi. Ustregel sem oni želji in propovedoval v Ljubljani dne 22. oktobra (verjetno leta 1899, op. a.). Svojo propoved sem dal natisniti, zato da bi se mogel vsaki prepričati, kaj sem rekel in česa ne. Izjavljam, da nisem v nobeni zvezi z nemškim »Proč od Rima« gibanjem. Ljubim slovenski narod in želim, da bi mu sijalo solnce pravice in svobode v Kristusu Jezusu. Upam, da bodo moje besede tudi pripomogle k temu, da se razglasi med Slovenci čisti evangelij, kakor so ga oznanjevali Kristus in njegovi apostoli, potem tudi Ciril in Metod, Trubar in Dalmatin.« (A. Chráska, Preslavni evangelij Jezusa Kristusa, Češke Budějovice 1899, 23–24) Leta 1899 je Chráska res slovensko pridigal v ljubljanski evangeličanski cerkvi, vendar so Nemci zagnali tako velik hrup, da so spravili celo pastorja Jaquemarja v uradne sitnosti pri oblasteh (Slovenski biografski leksikon, str. 78 in Evangeličanski koledar, Murska Sobota 1985, 34 : 92).

Chráska je napisal svojim prijateljem v pismu: »Na slovensko govorečem ozemlju sicer obstajajo evangeličanske Cerkve (Ljubljana, Celje, Trst, Gorica …), vendar so v teh občestvih večinoma domači Nemci in tam govorijo samo v nemškem jeziku. Ne obstaja nobenega drugega evangelizacijskega dela, razen mojega, in tudi nobenega evangeličanskega duhovnika, ki bi obvladal slovenski jezik.« (A. Chráska, (Vertraulich! Als Manuskript gedruckt!), Ljubljana 1908)

Akademik Janko Kos pravi: »Usoda slovenskega protestantizma se kaže v tem, da med Slovenci ni obstala nobena skupina, ki bi se imela za dediča slovenske protestantske Cerkve in bi nadaljevala z njeno bogoslužno in knjižno dejavnostjo … V 19. in 20. stoletju je protestantstvo na Kranjskem, v Ljubljani in na Štajerskem živelo predvsem med domačimi Nemci, ki so se upirali slovenstvu in so spodbujali nemškutarstvo; med slovenskim življem se je tako ohranjalo samo v Prekmurju, kjer je bilo povezano z madžarskim evangeličanstvom, vendar se iz tega položaja ni moglo razširiti v splošno slovenski pojav …, in se je utegnilo v novejših vojnih časih sprevreči celo v madžaronstvo …« (J. Kos, Duhovna zgodovina Slovencev, Ljubljana 1996, Slovenska matica, 59–60)

Chráska je leta 1908, ob štiristoletnici rojstva Primoža Trubarja, pisal iz Ljubljane, da za Trubarjev spomenik zbirajo prispevke, in da kaže, da se bo zbralo malo. Čudi se, da premožni nemški luterani, ki so živeli v Ljubljani, niso pripomogli s prispevki za Trubarjev spomenik (A. N., Z Krajinska, v: Betanie, 1908, 26:83–84, št. 7). Nasprotno pa se je odzval Chráska in ob tej priliki zapisal: »Ako hočete počastiti spomin Trubarjev, razširjajte ›Sv. Lukeža evangelij‹ med svojimi znanci in prijatelji! Naj zvedo vsi Slovenci, da so bile prve slovenske knjige, ki so jih sovražniki skoraj vse sežgali, po svoji vsebini prav take, kakor ta Evangelij sv. Lukeža …« (Blagovestnik 3 (1908), 17, 18, 24)

V tedanji rimskokatoliški Cerkvi je bila maša v latinščini, Božje službe pri evangeličanih pa so bile v nemškem jeziku, v Prekmurju pa prav tako ne v slovenskem jeziku. Chráskov poskus oživitve slovenske reformacije je bil tako obsojen na propad. Po drugi svetovni vojni pa se je iz političnih razlogov število nemških protestantov pri nas še dodatno zmanjšalo.

Da bi Chráska uspel, se je poskusil vrniti h koreninam historičnega reformacijskega gibanja na Slovenskem, zato se je odločil za drzno dejanje – za ponatis Dalmatinovega Predgovora k Bibliji iz leta 1584. V Predgovoru sam pravi: »Gotovo bodo mnogi dobri Slovenci, ko bodo dobili v roke tole knjižico, važno majali z glavami in rekli: ›Kaj pomeni to? Zakaj se zopet daje na svetlo stvar, ki je bila že čez 300 let pokopana in pozabljena? Kaj hočemo zdaj z Dalmatinom? To ni več aktualno‹ … Malomarnost in brezbrižnost je prišla nekako v modo, posebno pri ›inteligenci‹ … Nasprotstvo med tako imenovanimi ›klerikalci‹ in ›liberalci‹ postaja vedno hujše …, a ljudstvo vendar noče biti brez vere, zato se oklepa duhovščine, dasiravno vé, da ni ta duhovščina taka, kakršna bi morala biti … Želim napeljati resnicoljubne Slovence k temu, da se raje iz vsega srca oprimejo čistega nauka Kristusovega.« V nadaljevanju pa pravi: » …če bi se na Slovenskem ohranil protestantizem, bi bili mi Slovenci (Chráska se prišteje kar med Slovence, op. a.) danes močnejši od Čehov.« Potem nadaljuje, da so vsi narodi, ki so v 16. stoletju sprejeli Sveto pismo za osnovo svoje vere, najmočnejši na vseh področjih, od gospodarstva, kulture, družbenega življenja do morale. Žal mu tudi ta poskus ni uspel. Preostalo mu je le, da je prirejal hišna bogoslužja, shode prijateljev Božje besede in družbeno angažirana predavanja v ljubljanskih dvoranah, a tudi za to ni bilo zanimanja.

Leta 1922 se je Chráska z družino vrnil na Češko, kjer je nato služboval kot pastor in teolog. Umrl je 15. 3. 1953 v Novem Mestu nad Metují na Češkem. Na njegovi osmrtnici je pisalo: »Neprestano je hodil z Bogom, in ni ga bilo več, ker ga je Bog vzel k sebi.« (Prva Mojzesova knjiga 5,24) Na skromni nagrobni plošči pa ima Chráska napisano: »Bog nam je pribežališče.« (Psalm 62,8) Na pogrebni svečanosti je bilo rečeno: »Od služenja lastnemu narodu se je raje obrnil k širšemu služenju drugemu narodu, zato je med dragimi Slovenci znova ozelenelo drevo Evangelija …« (S. Verner, Za kazatelem Antonínem Chráskou, v: Jednota bratrská, Praga 1953, 30)

Ob poglobljeni evalvaciji lahko ugotovim, da je prišel Chráska na tedanje slovensko ozemlje z namenom oživitve že pozabljenega protestantizma. Presegel je splošni nominalizem, bil evangelizacijsko (ne prozelitsko!) usmerjen, cerkvenostno pa naravnan k vesoljnosti Cerkve, ki je bila zanj ena, sveta, katoliška (gr. katholikos, ne zgolj rimska) in apostolska. Njegova konvergentna teologija je bila usmerjena k isti točki – k Jezusu Kristusu –, ne pa k »papirnati« verski pripadnosti. Njegova dogmatika je konsistentna, eksplicitna, zgodovinsko kritična, relevantna in komplementarna. Chráska velja za treznega in korektnega teologa, ki ni diskrepanten, ampak precizno monoliten in ne prihaja v neskladje.

Zavedal se je nevarnosti konverzijskih in introverzijskih ločin, zato je temeljil na zgodovinskih načelih reformacije (Sola scrpitura, Sola gratia, Sola fide, Solus Christus, Soli Deo gloria). Chráska je bil vsekakor velik pragmatik, ki je v življenju oznanjal za resnično vse, kar ustreza določenemu cilju in namenu. Bil je načelen, hermenevtično korekten, čeprav je dopuščal mišljenja pro in kontra. Njegovi dinamični homiletični vzorci pridiganja so še danes aktualni, ker so izpeljani iz zelo starega induktivno-persuazivnega slikovitega modela.

Chráska je po svojem odhodu na Češko vzdrževal tesne stike s kasnejšimi ustanovitelji in voditelji evangelijskih Cerkva reformacijske dediščine na Slovenskem, tako vidimo v njegovem poslanstvu duhovno kontinuiteto, saj so današnje protestantske Cerkve kot naslednice doživele avtohtono zgodovinsko uresničitev Trubarjevih in njegovih evangeljskih načrtov. Chráska je zato danes povezan z baptisti, binkoštniki, s Cerkvijo bratov, z evangeličani, z adventisti, s katoličani, s Svetopisemsko družbo Slovenije in z vsemi ljudmi dobre volje, ki želimo naši deželi blagoslov in uspeh.

Čas je, da Chráska – moža čvrste vere in pokončne drže – rehabilitiramo in ga nagradimo za njegovo vztrajnost, kajti vseskozi je bil proskribiran, vnaprej obsojen in očrnjen. Letošnja stoletnica prevoda in izida celotne Biblije naj bo skromna oddolžitev temu heroju vere za njegovo monumentalno delo, ki ga je namenil svojim »dragim Slovencem«. Z veseljem pričakujemo tudi posodobljen Chráskov prevod, ki ga ob tej priliki pripravlja Svetopisemska družba Slovenije.

Hvala Bogu, da je danes pod Triglavom dovolj prostora za spoštovanje različno mislečih, in tako naj tudi ostane, kajti naš majhni narod bi težko zdržal še kakršno koli novo ideološko delitev. Upam, da se bomo iz zgodovine svojih napak končno vsaj po stotih letih kaj naučili. Milostni Bog naj nam pri tem pomaga. Nekdo se je glede sožitja lepo izrazil, ko je rekel: »Šivankino uho ima dovolj prostora za dva prijatelja, cel svet pa je pretesen za samo dva sovražnika.«

Svetopisemska družba Slovenije s hvaležnostjo posveča spominu na Chráskov prevod Biblije to izdajo posodobljenega Chráskovega prevoda svetopisemske knjige Visoke pesmi, ki nas zbuja k Božji ljubezni: »Deni me kakor pečat na svoje srce, kakor pečat na svojo ramo! Kajti ljubezen je silna kakor smrt, njena gorečnost trdna kakor grob, njen žar je žar ognja, Gospodov plamen. Velike vode ne morejo ugasniti ljubezni, ne reke je poplaviti.« (Visoka pesem 8,6-7)

Chráskova Biblija velja za veliko Biblijo, ki danes združuje Slovence in svet. On je naredil vse, kar je lahko, naša naloga in izziv pa je, da Sveto pismo beremo.

Dr. Daniel Brkič je pastor Evangelijske cerkve Dobrega pastirja Novo mesto in profesor na protestantski Teološki fakulteti Matija Vlačić–Ilirik Univerze v Zagrebu.